Ali ima moj otrok težave s prekomerno rabo tehnologije?

13.12.2017

samuel zeller 158996

Začelo se je v tretjem letniku gimnazije, ko sem imel 17 let. Pričel sem igrati računalniško igro, ki jo poznam že iz odraščanja in preplavil me je občutek nostalgije.

Kar je bilo sprva nedolžno obujanje spominov, se je kajkmalu prelevilo v vsakodnevno igranje, zaradi česar sem na stranski tir postavljal praktično vse (šolo, punco, prijatelje). Tudi odnosi z domačimi so se zaostrili, saj sem postal razdražen, če me je kdo motil med igranjem. 

Tako sem nekaj mesecev po začetku igranja ostajal buden do 3h zjutraj in nato naslednji dan neprespan hodil v šolo. Edina misel, ki sem jo imel v tistem času, je bila, kdaj bom spet igral igrice. Na koncu leta sem letnik vendarle izdelal in ker so bil ocene po godu staršev, mi niso več težili glede igranja. Tako sem večino poletja preživel za ekranom, redkokdaj sem se dobil s punco ali prijatelji. Toda najhuje je bilo kar sem naredil v odnosu s punco. Nisem ji povedal, da cele dneve igram igrice, in tako ni vedela zakaj se skorajda nič več ne pogovarjava, kaj šele druživa. Ko me je včasih zvečer poklicala, sem se pretvarjal, da grem spat, zato da sem lahko šel naprej igrat računalnik.

To je zgodba Andraža, mladostnika, ki že leto in pol obiskuje svetovanje na Logout-u, Centru pomoči pri prekomerni rabi tehnologije. Spremembe v vedenju in razpoloženju, s katerimi se je soočal, preden je prišel na obravnavo, običajno res nakazujejo na prekomerno rabo s tehnologijami. Njegova vedno večja okupiranost z igranjem računalniških iger se je kazala v zapostavljanju drugih aktivnosti, ki so mu bile prej pomembne, razdražljivosti, če ga je kdo
zmotil pri igranju, ter laganju o količini časa, preživetega za ekranom. Bolj kot čas igranja, ki je sicer pri Andražu prav tako naraščal in tudi nakazoval na težave z nadzorom nad igranjem, pa je bilo zaskrbljujoče dejstvo, da je o igranju razmišljal tudi, ko ni igral.

Misli so šle nekako v tej smeri:

“Kdaj bom lahko spet igral?”

“Če naslednjič poskusim s to strategijo, mi bo mogoče šlo bolje.”

“Če zdaj oddidem z žura domov, bom imel dodatno uro časa za igranje.”

Vendar je dobro vedeti, da opisano vedenje ni vedno posledica prekomerne rabe tehnologij, predvsem pa, da ima prekomerna raba tehnologije, s katero se otrok morda res spopada, izvor nekje drugje. Vedno večja vpetost otroka v tehnologije je torej lahko le odraz neke druge stiske, ki je morda bolj prikrita. Zato ni priporočljivo, da otroku na prvo žogo očitamo njegovo vedenje ali mu preposto prepovemo uporabo tehnologije.

V primerih, ko opazimo, da je otrok vedno več za računalnikom ali telefonom in da ne kaže več zanimanja za druge aktivnosti, je bolj na mestu odkrit pogovor o tem, kako se počuti doma, med vrstniki in v šoli, skratka, povsod tam, kjer nima možnosti bega v tehnologijo. Namesto nenadnih odvzemov tehnologije raje poskrbimo za dober družinski dogovor, ki bo vključeval pravila uporabe tehnologije za vse družinske člane.

Poskusimo pristopiti k otroku z razumevanjem, predvsem pa z zanimanjem za njegov svet. Če kljub pogovoru in dogovoru, ki je bil sklenjen skupaj z otrokom, otrok še vedno ne zmore zmanjšati svoje vpetosti v tehnologijo, in pri njem še vedno prepoznavamo znake, ki kažejo na prekomerno rabo naprav, je morda čas, da poiščemo pomoč strokovnjaka. Na centru Logout nudimo brezplačno pomoč pri prekomerni uporabi in zasvojenosti s spletom.

Prijava na e-obveščanje

Bodite obveščeni! Vpišite svoj elektronski naslov in obveščali vas bomo o aktualnih dogodkih na področju varne in zdrave uporabe spleta.